GREEK PROPAGANDA

ALI STE VEDELI?

Pred letom 1988 in razglasitvijo neodvisnosti republike Makedonije leta 1991 je bila uradna politika Grčije zanikanje celo obstoja imena Makedonija (z zakonom so prepovedali izraz Makedonija in danes tako »opevano« grško pokrajino Makedonija preimenovali v Severno grčijo).

ANTIČNA MAKEDONIJA

(kratek pregled zgodovinskih dejstev za časa vladavine Filipa II. Makedonskega in njegovega sina Aleksandra III. Makedonskega)


Makedonija je v 4.st. p.n.š. prevladala v grškem svetu ter je bila v primerjavi z ostalimi mestnimi državicami bistveno večja. Gospodarstvo je temeljilo na poljedelstvu in izobilju lesa, ki so ga potrebovali za pridelavo kovin. Sredi 4. st.p.n.š. so odkrili rudnik zlata Pangaj, kar je le še dodatno okrepilo gospodarsko moč Makedonije, kraljem pa omogočilo, da vzdržuje veliko število vojakov. Makedoncem so vladali kralji, ki so prišli na prestol po dednem pravu, vendar pa jih je pri tem morala podpreti agrarna aristokracija.


Makedoniji je v tem času vladal Filip II (382-336 p.n.š.). Filip je del življenja preživel kot talec v Tebah, kjer se je seznanil z grško civilizacijo, kulturo in organizacijo grške vojske ter njeno strategijo. Ko je leta 359 p.n.š. zasedel prestol, je združil svoje znanje, pridobljeno v Grčiji, z gospodarskimi potenciali Makedonije, s čimer se je začel hiter vzpon države, ki se je v nekaj desetletjih razvila v takrat največjo državo na svetu.


Filipu II in epirski princesi Olimpiadi (375-316p.n.š.) se je 6. julija 356 p.n.š. rodil sin Aleksander. Tega dne se je zgodilo več pomembnih dogodkov: Filip II je v veliki bitki premagal Ilire, na olimpijskih igrah je zmagal Filipov konj, v Efezu pa je bil požgan Artemidin tempelj, eno izmed sedmerih čudes. Sovpadanje teh dogodkov s sinovim rojstvom si je Filip ob prigovarjanju vedežev razlagal, da bo njegov sin nepremagljiv.


Aleksander je bil kot majhen deček bister, neverjetno vzdržen, vendar je že takrat kazal častihlepje, kar ga je naredilo resnega, vzvišenega in dostojanstvenega.


Aleksandra je šolalo več vzgojiteljev in učiteljev, ki so ga vzpodbujali pri branju književnih del, učenju tehnične vzgoje in pri telesnem urjenju. Izmed učiteljev je bil najbolj priljubljen Lisimahos, čeprav ni imel posebne izobrazbe. Naklonjenost si je pridobil s tem, da je sebe imenoval Foiniks, Aleksandra Ahil, Filipa pa Pelej. Nad vsemi vzgojitelji in učitelji je bdel Aleksandrov profesor in rednik Leonidas, Olimpiadin sorodnik. »Strogi Leonidas je Aleksandra uril v vzdržnosti po načelu: za zajtrk sprehod še pred dnem, za kosilo pa skromen zajtrk.«


Medtem ko se je Aleksander šolal, si je njegov oče leta 346 p.n.š. dokončno podvrgel Fokijo, leta 344 p.n.š. Tesalijo in v letih od 343 do 342 p.n.š. osvojil Trakijo do Črnega morja.


Ob neki priložnosti je Tesalec Filoneikos pripeljal Filipu konja Bukefala in mu ga hotel prodati, vendar se divji Bukefal nobenemu ni pustil zajezditi. Aleksander, ki je vse to opazoval, je bil mnenja, da konja ne morejo zajahati zaradi nesposobnosti in strahopetnosti. Za vrednost konja sta z očetom stavila, da ga mu bo uspelo zajezditi. Aleksander je videl, da se konj plaši lastne sence, zato ga je obrnil proti soncu in ga nato kmalu zajahal. Vsi prisotni so mu zmagoslavno vzklikali, oče pa mu je v solzah radosti dejal: »Dečko moj, poišči si kraljestvo, primerno zate, zakaj Makedonija tebi ne zadostuje.«


Filip je z željo, da bi sinu nudil najboljšo izobrazbo, dal za visok honorar poklicati Aristotla (384-322p.n.š.). Tako je Aleksander nekaj let preživel na posestvu Mieza, blizu prestolnice Pele, kjer ga je Aristotel učil o filozofiji in politiki, ter ga navdušil nad deli Homerja in Evripida. 


Aleksander se je še posebej navduševal nad Iliado, ki si jo je razlagal kot napotilo vojne umetnosti Aristotel mu je podaril popravljeno izdajo Iliade, in odtlej jo je Aleksander vedno imel zraven bodala pod vzglavjem. Aleksander je Aristotla prva leta ljubil kot očeta, vendar pa se je njuna ljubezen sčasoma ohladila.


Leta 340 p.n.š., ko je Aleksander štel 16 let je bil že sposoben regentstva in je, kadar je bil oče odsoten zaradi vojnih pohodov, mladi princ prevzel kraljevsko oblast in čuval državni pečat.


Še istega leta je Aleksander vodil vojni pohod proti nepokornim Majdom in si jih znova podjarmil, zavzel njihovo glavno mesto, barbare pregnal, v mestu naselil druge priseljence ter mestu dal ime Aleksandropolis.


Leta 338 p.n.š. je Filip povedel svojo vojsko nad Grke in jih v bitki pri Hajroneji odločilno premagal. Aleksander je v tej bitki poveljeval levemu krilu vojske. Po zmagi so Aleksandru ukazali, naj Atencem odnese pepel njihovih vojakov, ki so padli v bitki. Tokrat je Aleksander prvič in zadnjič bil v Atenah - mestu, katerega kulturo je neizmerno občudoval.


Po tej prelomni bitki je Makedonija leta 337 p.n.š. podpisala z ostalimi grškimi državicami, z izjemo Šparte, Korintsko pogodbo, v kateri so se udeleženi dogovorili za »medsebojni mir«, vsaka država je bila priznana za svobodno in neodvisno, vendar po določilih pogodbe. Uradno je bila Korintska zaveza sklenjena z namenom, da se napove vojna Perziji ter da se maščuje skrunitev Grčije. Makedonski kralj Filip II je bil imenovan za hegemona, vrhovnega generala, ki mu je bilo dano poveljevanje nad skupno vojsko Makedonije in grških držav.


Leta 336 p.n.š. je bil Filip sredi priprav na vojno s Perzijci. V Malo Azijo je poslal 10.000 mož, ki naj bi pripravili teren za prihod glavnine vojske. V tem času se je možila tudi Filipova hčiKleopatra. Filip se je udeležil te velike slovesnosti v nekdanji prestolnici Ajgah, kjer pa ga je umoril mladi makedonski plemič Pausanias. Zarotnikov tega umora niso nikoli odkrili, sum pa je padel celo na Olimpiado in Aleksandra.


Filipa je takoj po smrti zamenjal tedaj 20-letni Aleksander. Z namenom, da bi potrdil svojo oblast, je stopil pred makedonsko ljudsko skupščino, ki je med drugim imela tudi pravico potrditi novega kralja. Aleksander je nato v Ajgah sam vodil pogrebne slovesnosti svojemu očetu v čast. To dejanje je bilo Makedoncem zadosten dokaz, da Aleksander lahko nadaljuje dinastijo - Aleksander s tem dejanjem postane kralj Aleksander III Makedonski.


Nenadna Filipova smrt je ogrozila makedonsko hegemonijo, zato je Aleksander takoj z vojsko krenil čez Tesalijo v Grčijo, kjer ga je korintska skupščina izbrala za neomejenega stratega.


Pomladi 335 p.n.š. je Aleksander krenil s svojo vojsko na severne in severozahodne meje kraljestva, kjer si je pokoril Tračane in Tribale, nato pregnal Gete na levem bregu Donave ter nato še premagal Ilire. S tem je zavaroval severne meje Makedonije.


Poleti 335 p.n.š. se je v Grčiji razširila vest, da je Aleksander padel v bojih na Balkanu, kar je povzročilo upor v Tebah, ki so se želele znebiti makedonske nadoblasti. Še istega leta je Aleksander pridrvel s svojo vojsko pred Tebe in pozval Tebance k vdaji. Po odklonilnem odgovoru je mesto obkolil, zavzel, oropal in porušil. Po bitki je obležalo okoli 6.000 Tebancev, preživelih 30.000 pa je prodal kot sužnje. Prizanesel je le duhovnikom, vsem gostinskim prijateljem Makedoncev in Pindarjevim potomcem. Po uničenju Teb je bila Grčija mirna. Z zavarovanjem severnih meja in utrditvijo oblasti v Grčiji je Makedonija izpolnila dva osnovna pogoja za začetek napada na Perzijo.


Pozimi 335-334 p.n.š. se je Aleksander posvetil pripravam na vojno. Zbiral je najemnike in zaveznike, gradil ladje in se seznanjal z značilnostmi bojišča. Perzija je v tem času že izgubila veliko nekdanje veličine: satrapi niso bili več poslušni, pokorjena ljudstva se niso več bala centralne oblasti. Zaradi tega je Aleksander predvideval, da bodo pravi nasprotniki le Perzijci in Feničani.


Aleksander je bil v tem času finančno zlomljen: posedoval je le 60 talentov srebra, dolžan pa naj bi jih bil 1.300 (atensko-evbejski talent 26,196 kg srebra). Kljub prazni državni blagajni, pa mu je oče zapustil veliko dragocenost - najboljšo vojsko, ki jo je svet dotlej poznal. Jedro vojske so predstavljali Makedonci, dopolnjena pa je bila z Grki in barbari (npr. Tračani). Vojska se je delila na težko, srednjo in lahko pehoto ter na težko in lahko konjenico. Vsi ti deli vojske so na bojišču delovali kot organska celota in so težili k istemu cilju.


Pomladi 334 p.n.š. je Aleksander v Makedoniji določil za naslednika Antipatra (398-319 p.n.š.) in mu pustil vojsko 13.500 mož: 12.000 pešakov in 1.500 konjenikov. Aleksander je na pohod krenil z vojsko, ki je štela okoli 30.000 pešakov (19.000 težkih, 9.000 srednjih in 2.000 lahkih) in okoli 5.200 konjenikov (3.400 težkih in 1.800 lahkih). Od 35.200 vojakov je bilo okoli 15.000 Makedoncev. Vse je bilo pripravljeno za veliki pohod…

aaaaaaaaaaaaiii

 

    SLOhosting.com priporoča :