Jelko Kacin, evropski poslanec (ALDE-LDS) in poročevalec za ALDE o napredku Makedonije

Časnik Večer: LXIV / 81, torek 8.4.2008, stran 8 ; članek: De facto v Nato, de iure še vedno pred vrati

V preteklih letih je Republika Makedonija ogromno prispevala k miru in stabilnosti v tem delu nam bližnjega sveta. V časih najhujše balkanske krize je na svoje večnacionalno ozemlje sprejela na sto tisoče kosovskih beguncev. Navkljub zelo pisani nacionalni sestavi se je zelo težko, a vendar še uspešno izognila državljanski vojni, ki ji je resnično grozila. Vedno je bila velika zaveznica v miru in v času spopadov. Med kosovsko krizo je bilo prav ozemlje Makedonije tisto varno in edino pravo operativno mostišče, ki je po uspešni letalski operaciji nad Srbijo omogočilo hiter prihod Natovih sil na Kosovo in ponovno vzpostavitev miru, ki traja vse do danes. Brez Makedonije bi bili kot mednarodna skupnost v tem delu sveta veliko bolj neučinkoviti in nemočni. Ohridski sporazum je okvir, ki različnim narodom v tej državi omogoča sobivanje, sodelovanje, graditev državnosti in njeno približevanje evroatlantskim integracijam. Seveda so velike težave pri uresničevanju tega dogovora, toda to je okvir, ki omogoča napore za izgradnjo in krepitev zaupanja med slovansko makedonsko večino ter največjo albansko in drugimi manjšinami. Kje se je potem zalomilo, da se formalno povabilo v Nato vendarle ni zgodilo?

Razlogi so dolgotrajni in bolj ali manj znani, v tem trenutku pa so se njihovi medsebojni učinki tako nesrečno sešteli, da je nastala najprej blokada dogovora o celoviti rešitvi imena, ki smo jo mnogi željno pričakovali, pa vseeno ne dočakali. Grške emocije so povezane z zgodovino prejšnjega stoletja in z vzpostavitvijo državnih meja na nacionalno mešanem ozemlju. Čeprav je tako in se je državljanska vojna v Grčiji prav na obmejnem ozemlju nadaljevala še leta po koncu druge svetovne vojne, pa danes na ozemlju Grčije ni nobenih nacionalnih manjšin. Zato pa so znotraj Grčije kar tri administrativne pokrajine, ki nosijo ime Makedonija. Vzhodna Makedonija in Trakija z glavnim mestom Kavala leži na vzhodu na meji s Turčijo in Bolgarijo, sledi Centralna Makedonija s sedežem v Solunu in potem še najmanjša Zahodna Makedonija s sedežem v Kozani. Zato je za Skopje povsem nesprejemljiv morebitni predlog za preimenovanje v Severno Makedonijo, ki ga v Skopju razumejo tudi kot potencialne teritorialne aspiracije z "juga". Ko sem se v sedemdesetih letih s svojo stoenko vozil po centralni in zahodni Makedoniji, sem z domačini še brez težav pogovarjal v "srbski makedonščini", z razglasitvijo samostojnosti najjužnejše jugorepublike, pa so se politične emocije v Grčiji razlile čez rob. Former Yugoslav Republic of Macedonia - FYRoM s spremenjeno zastavo je lahko postala članica Združenih narodov, pri vstopu v Nato in pri EU pa se vse bolj zapleta. Največji problem tega trenutka pa je kritično šibka politična večina v grškem parlamentu, kjer aktualni predsednik vlade vodi koalicijo z le 151 glasovi od 300 sedežev, kolikor šteje parlament. Čeprav je vlada konservativna, je morala reči javno ne vsem: ZDA, EU, Makedoniji in se negativno mednarodno izpostaviti kot še nikoli doslej, če je hotela obstati. Če bi popustili, bi doma doživeli hudo kritiko, izgubili bi parlamentarno večino, posledično pa bi dobili še manjšinsko vlado ali predčasne volitve. "Beli kljukasti križ" v zgornjem levem kotu grške zastave, uporabljen na demonstracijah namesto belega križa, pa daleč presega meje, ki jih je mogoče javno tolerirati v EU.

Makedonska stran je pred nekaj tedni končno le razumela, da je potreben kompromis, a žal je sedanja vlada pred tem že zdavnaj zamudila optimalen čas za pogajanja in dogovor. To pa ni bila edina napaka in zamujena priložnost Makedonije, saj so po zadnjih volitvah vrgli v nič mesece in leta, ko ni bilo napredka pri približevanju k evroatlantskim integracijam, ker so bile prioritete novih političnih zmagovalcev drugje. Obračunavali so med seboj na liniji koalicija in opozicija ter tudi na liniji Makedonci-Albanci in za povrh še oba največja naroda znotraj svojih političnih elit. Zato Makedonija danes še vedno nima datuma in ni mogla začeti pogajanj za vstop v EU, čeprav je ob Hrvaški in Turčiji kandidatka že leta. Pri tem so vladajoči iz VMRO-DPM lani povsem brez potrebe prilili še dodatno olje na ogenj grških političnih opeklin s poimenovanjem letališča v Skopju po Aleksandru Velikem, ki pa ni bil ne slovanski Makedonec in ne grški Makedonec. Prisvajanje zgodovine drugih v tako pregretem političnem ozračju ni pot h kompromisom. Je prej nepotrebna kaplja čez rob.

V takem ozračju je bilo težko začeti pogajanja, pravega napredka ni bilo vse do konca, ko je časa in politične volje zmanjkalo predvsem na grški strani. V tem trenutku bi vsak kompromis potopil sedanjo grško vlado, zato preboj še ni bil mogoč. A prišel je trenutek streznitve. Na severni strani se danes zavedajo teže in posledic nerazrešenega izziva, na južni strani pa je dozorelo spoznanje še na poti. V tem trenutku ni druge poti kot takoj nadaljevati dialog in ponujati rešitve drugo za drugo, da se okrepi medsebojno zaupanje do te mere, da bo končno omogočilo pristanek na "vzdržen kompromis" tudi v Atenah. Obe strani je treba hrabriti v njunih naporih za izgradnjo medsebojnega zaupanja, ki ga v javnosti še ni.

Rad imam Makedonijo, zato v tem trenutku še kako velja rek: "Prijatelja spoznaš v nesreči." O tem govorim in pišem po mojem zadnjem petkovem obisku v Skopju, ki je bil dan po Bukarešti. Bilo je težko, hudo in kolektivno. Nobenih razlik med strankami ni bilo več. Zaustavljena je bila država. Kot leta 1997, ko se je nam zgodil "ne" za Nato v Madridu.

Tudi skupinsko fotografiranje s predsednikom ZDA v Zagrebu v de facto Natovi trojki skupaj s hrvaškimi in albanskimi voditelji v Skopju ni moglo odpraviti grenkega okusa. Bilateralni varnostni sporazum z ZDA je velik in pomemben obliž, ki veliko bolj pomaga racionalnim politikom, čustev in razpoloženja pri ljudeh pa ne popravi dovolj. Potrebno je veliko več, bolj otipljivo in takoj. Zdaj je na sceni potrebna EU.

Potrebujemo ukrepe in kreativne predloge, ki ne bodo povzročali stranske škode. Pismo Rupla in Kouchnerja, ki zdaj, pred volitvami v maju, Srbom ponuja in obljublja brezplačne vizume, na Makedonijo in njene državljane pa enostavno pozabi, je donesek, ki bi ga morali kot šolski in eklatanten primer neprofesionalnosti prvih diplomatov proučevati na študiju mednarodnih odnosov. Ob dejstvu, da imajo v Skopju že zdavnaj v uporabi biometrične potne liste, pa je predlog tudi žaljiv in bizaren. Makedonski državljani si prav tako kot Hrvaški zaslužijo prosto pot v EU, brez vizumov, brez zamudnih in poniževalnih postopkov, brez takih ali drugačnih stroškov. Preveč so nam in zahodnemu Balkanu makedonski državljani že dali vsi skupaj in vsak posebej, da bi si še naprej zaslužili tako obravnavo v članicah shengna.

Slovensko predsedstvo mora za drugi in zadnji še slovenski vrh EU na sejo Sveta EU uvrstiti vprašanje Makedonije. Določiti je treba datum za začetek pogajanj, in to ne šele konec leta, ampak takoj, torej že na začetku jeseni. EU mora kovati železo, dokler je še vroče. To si zaslužimo vsi, Makedonija, Grčija, zahodni Balkan, EU in Nato. Naš zunanji minister bo odpotoval v centralno Azijo, sam pa bi ga te dni veliko raje videl v Skopju, Atenah, Sarajevu, Beogradu in Prištini.