Milčo Mančevski, makedonski filmski režiser (Pred dežjem, Sence)

Grški časnik Elefterotipija: nedelja 13.4.2008, intervju o aktualnih odnosih med Grčijo in Makedonijo

Rad bi vas usmeril na številne neodvisne zgodovinske vire, vključno s poročilom “Karnegijeve” komisije z leta 1914, no še pomembneje, rad bi, da govorite z deset tisočimi makedonskimi begunci in njihovimi potomci, ki živijo v Torontu, Melbournu, Taškentu, na Poljskem, v Romuniji, na Češkem… Ne govorim o filmskih likih, govorim o resničnih ljudeh iz krvi in mesa, ki so preživeli bolečino etničnega čiščenja. Le ti lahko pričajo o uničenih družinah in preganjanju s svojih domov v Grčiji… Rad bi opozoril na dejstvo, da je leta 1923 uradna Grčija objavila berilo za prvi razred v makedonskem jeziku, v cirilici, za makedonske učence živeče v Grčiji, nakar ga je kmalu za tem umaknila iz uporabe, poskušala uničiti vse izvode in zanikati, da je sploh obstajal. Celo same besede Makedonija, ki je v središču današnjih razprav, še 20 let nazaj v Grčiji ni bilo dovoljeno uporabljati. Celo vaše Ministrstvo za Makedonijo in Trakijo se je imenovalo Ministrstvo za Severno Grčijo in Trakijo vse do poznih 80-h let prejšnjega stoletja, nakar ste obrnili krmilo za 180º ter zahtevali izključne pravice za uporabo besede Makedonija z namenom asimilacije naroda, kulture in dediščine…

…Makedonija ni bila nikdar del Grčije vse do 1912 in nikakršna politična histerija, negiranje ter pritiski ne morejo spremeniti dejstva, da je grška “provincija” Makedonija del Grčije zgolj 95 let, kar je gledano skozi oči zgodovine le mala kaplja v morju…

…Imam prijateljico v Köln-u (Nemčija), katere stara mama je umrla v snegu, ko je skušala prebegniti čez grško mejo. Poznam ljudi katerih srca se lomijo ob dejstvu, da se ne morejo vrniti v rojstne kraje svojih prednikov ter obiskati njihove grobove, ker jim grške oblasti ne izdajo vizumov. Kot študent sem moral v grškem veleposlaništvu pokazati izvod izpisa iz Rojstne knjige, da bi dokazal, da nisem rojen v Grčiji, saj mi v nasprotnem primeru ne bi izdali vize. Imam prijatelja v ZDA, ki so mu prepovedali vstop v Grčijo, ker je opozarjal na etnično čiščenje v preteklosti, imam prijatelja katerega starega očeta so v Grčiji ustrelili,…

…Ne moremo govoriti o prihodnosti in odpuščanju, če ne priznamo grehov preteklosti. Avstralija se je opravičila Aboriginom, Nemčija se je opravičila za grozodejstva med 2. svetovno vojno, vse z namenom boljše in svetlejše prihodnosti. Ljudje v moji domovini si resnično želijo pozabiti temačno preteklost ter delajo vse, da bi se uspešno vključili v NATO in EU, saj verjamejo, da je to edina prava pot. Naše vključevanje pa blokirajo grški politiki, ki napihujejo nacionalistična čustva z namenom osvajanja političnih točk na domači politični sceni ter z namenom prikrivanja grehov iz preteklosti…

…Če smo iskreni, problem z imenom je naravnost smešen. Ta je opravičilo za blokado tej revni državici, s katero se uničuje njena ekonomija z namenom destabilizacije ter preprečevanja njenega vstopa v evro-atlantske integracije. To sebično dejanje je nevarno. Trditve, da lahko Makedonija s svojimi 8.000 vojaki ogrozi varnost močne članice NATA z 240.000 vojaki in sodobno vojaško opremo so skrajno neresne. Se torej slon boji miši? Bolj pomembno je vprašanje domače vzgoje. Kdo vam daje pravico, da pridete v moj dom in mi rečete kako se smem in kako ne imenovati? Se vam ne zdi da je to znak nevzgojenosti?...

...Kar se tiče vprašanja Makedoncev, se bojim, da mešate dve različni stvari. Ljudje, ki živijo v Grčiji in jih imenujete Makedonci, so Grki, ki živijo v Makedoniji. Ti so etnični Grki, kakor Grk iz Trakije, ki sebe imenuje grški Trakijec. Po drugi strani pa večino ljudi, ki živi v Republiki Makedoniji, predstavljajo etnični Makedonci. Tako čutimo jaz, moj oče in moj stari oče. V začetku 20. stoletja je bilo veliko beguncev, ki so prihajali v Ameriko iz “Otomanskega carstva” in so sebe imenovali Makedonci. To so dejstva, ki jih ne moremo zanemariti, ne glede na vse “otroške” izpade grških politikov in ne glede na vsa embarga in veta, ki jih bo vložila Grčija. Ta dejstva je verjetno zelo težko predstaviti grški javnosti, še posebej to, da je Grčija edina država v EU, ki na svojem ozemlju ne prizna etničnih manjšin in njihovih pravic ter je bila že večkrat javno opozorjena s strani številnih neodvisnih mednarodnih organizacij za zaščito človekovih pravic. Igranje z usodami in čustvi teh ljudi na tak način pa je skrajno žaljivo in nedostojno…