Članek: Narod brez imena

Tednik Mag (http://www.mag.si), maj 2008, Marko Medvešek

Odločen ne Grčije na Natovem zasedanju v Bukarešti je bil huda zaušnica Makedoniji in njeni sponzorici, ZDA. Te so si zelo prizadevale za širitev zavezništva na jugovzhod, vendar sta podporo za članstvo dobili le Hrvaška in Albanija. Makedonska delegacija je užaljena zapustila romunsko prestolnico, a upala je vsaj, da bo to vrhunec grškega metanja polen pod noge. Nekaj dni po vrhu Nata naj bi evropski parlament glasoval o napredku Makedonije na poti v EU, pa je bila zaradi Grkov razprava prestavljena. Jeseni bo evropska komisija izdala poročilo, ki bo za makedonsko prihodnost ključnega pomena. Do takrat bi si moral politični vrh v Skopju prizadevati za izvedbo potrebnih reform in se kar najbolj približati zahtevam Unije. Namesto tega je padla vlada.

Padec vlade. Natova zavrnitev je še poglobila politično krizo v Makedoniji. Poziv opozicije k razpustitvi vlade in predčasnim volitvam so prejšnji teden podprle nekatere vladne stranke, med njimi največja VMRO-DPMNE, stranka premierja Nikole Gruevskega. Neuspeh nujnih gospodarskih in zakonodajnih reform ter zahteve albanske manjšine po večjih pravicah sta bila sicer glavna vzroka za krizo, po neuspehu na vrhu Nata v Bukarešti pa se je tako zaostrila, da vlada v teh razmerah ni mogla in tudi ni želela več delati.

Kljub zadnjim zunanjepolitičnim porazom so razmere dokaj ugodne za VMRO-DPMNE in Gruevskega. Grško spotikanje je podžgalo nacionalistična čustva Makedoncev, in največja makedonska stranka jih bo skušala izkoristiti za zmago na volitvah.

Bodi, kar hočeš. Razen skrajnežev si Makedonija ne lasti dediščine Aleksandra Velikega, niti se Makedonci ne razglašajo za naslednike antičnega naroda. Prevzeli pa so ime regije, kamor so po 6. stoletju našega štetja prišla slovanska plemena. Ozemlje današnje Republike Makedonije je bilo od antike del bizantinskega in bolgarskega imperija, pozneje pod oblastjo srbskih knezov in carjev, ki jim je sledilo skoraj pet stoletij turške vladavine. Ob prebujanju narodov v 19. stoletju se je razvila tudi narodna zavest slovanskega naroda na tem območju. S prevzemom imena antične Makedonije so se distancirali od sosednjih Srbov in Bolgarov, njihove bolj razvite narodne zavesti in njihovih zgodovinskih zahtev po oblasti nad regijo. Nesrečni slovanski upor proti Turkom in vzpostavitev kratkotrajne Kruševske republike sta temeljna dogodka za identiteto sodobne Makedonije, a je ta na uradno priznanje svojega obstoja morala še čakati. Sledila so desetletja srbske prevlade, v kraljevini Jugoslaviji se je območje imenovalo Vardarska banovina. Šele po drugi svetovni vojni so se Makedonci resneje uveljavili kot samostojen narod s priznano nacionalno identiteto. Po več stoletjih se je denimo makedonska pravoslavna cerkev končno lahko odcepila od srbske, makedonščina pa je postala uraden jezik.

Razpad Jugoslavije na začetku devetdesetih Makedoncem ni dal izbire. Po odcepitvi Slovenije in Hrvaške je bilo vztrajanje v skupni državi ob velikosrbskih težnjah Beograda nesmiselno in za narodno identiteto že kar nevarno. Osmega septembra 1991 je bila razglašena neodvisna Republika Makedonija, katere trnova pot za vključitev v mednarodno skupnost se vleče že sedemnajsto leto.

Makedonije ne damo! Grško nasprotovanje imenu Makedonije je že staro. Leta 1946 je razglasitev takratne Ljudske republike Makedonije kot dela jugoslovanske federacije sprožila proteste Grkov, ki so v tem videli ozemeljske težnje Jugoslavije po severni Grčiji. Grki so nejevoljno poslušali propagando severne sosede o »veliki Makedoniji«, ki bi obsegala tudi severni del Grčije, jugozahodno Bolgarijo ter manjše dele Albanije in Srbije. Združitev vseh Makedoncev na tem koncu Balkana je še danes sen makedonskih nacionalistov, ki vztrajno opozarjajo na pregon stotisočev rojakov iz egejske regije po drugi svetovni vojni, in si celo lastijo severno grško mesto Solun.

Poseganje po ozemlju sosed je bilo zadnja stvar, ki si jo je šibka in neuveljavljena Makedonija lahko privoščila. Vseeno je bilo že samo ime nove države dovolj, da se je prebudil grški nacionalizem in da so se okrepile stare obtožbe o ozemeljskih težnjah severne sosede. Tej je bilo oteženo priznanje tedanje Evropske skupnosti, prav tako vstop v Združene narode in številne druge, za obstoj mlade države ključne mednarodne organizacije. Nasprotovanje imenu Makedonije je združilo grško politiko in drugače sprte stranke so v tej temi skupaj nastopale.

Bivša. Če jim je sprva uspelo zavreti mednarodno priznanje Makedonije, so z zavračanjem kompromisnih predlogov in grškimi kršitvami sankcij proti Miloševićevi Jugoslaviji v Atenah kmalu zapravili dobro voljo pri zaveznikih. Nova država je članica ZN postala 8. aprila 1993, toda ne pod svojim ustavnim imenom, temveč s kompromisnim Bivša jugoslovanska republika Makedonija. Poimenovanju so sicer nasprotovali tako Grki kakor Makedonci, ki so takrat zavračali vsako povezovanje z razpadlo Jugoslavijo, saj naj bi s tem upravičevali velikosrbske zahteve po t. i. Južni Srbiji. Vendar so ga sprejeli kot začasno in nadomestno ime za nujno potreben vstop v ZN. Kot bivšo jugoslovansko republiko je državo v prihodnjih mesecih priznala vrsta držav, nekaj pa ji jih je priznalo pravico do v ustavi zapisanega imena Republika Makedonija.

Ime in še zvezda. Z novo, začasno rešitvijo so bili morda zadovoljni v ZN, ne pa tudi v sprtih državah, kjer so izlivi nacionalističnih čustev oslabili takratna režima. V Grčiji so celo privedli do padca vlade in vnovičnega vzpona Andreasa Papandreuja, ki je odnose s severno sosedo še zaostril. Državi sta prehoden dogovor dosegli šele leta 1995, ko je Makedonija privolila v spremembo zastave in sporno makedonsko sonce zamenjala z bolj stilizirano obliko. Sonce s šestnajstimi žarki je antični makedonski simbol in vez s sodobno Grčijo, trdijo Grki. Njegova uporaba na zastavi je preprečila njeno izobešanje v tujini, denimo na olimpijskih igrah. Za nameček je Makedonija iz ustave umaknila sporne člene, ki naj bi ogrožali grško ozemeljsko celovitost. Da bi se izognili poimenovanju Makedonije z za Grčijo spornim imenom, sta v tem sporazumu sogovornici navedeni le kot prva in druga stranka. Končne rešitve še vedno ni na vidiku. Obe strani sta iz teh ali onih razlogov zavrnili vrsto nadomestnih poimenovanj, vse pa se konča pri makedonskem vztrajanju pri pravici do v ustavi zapisanega imena in grški trmi, da je Makedonija izključno grška provinca in da nima nihče drug pravice do tega imena. V Grčiji sta se v teh letih za državljane severne sosede uveljavila izraza Skopje in Skopjanci. Somišljenikov imajo sicer vse manj, saj je precej držav, danes že večina članic ZN, priznalo Republiko Makedonijo z njenim ustavnim imenom.

Popuščanje. Za mnoge že pozabljena tema je oživela ob letošnjih makedonskih kandidaturah za Nato in EU. Še pred nekaj meseci sta državi obnovili pogajanja in poskušali najti boljšo rešitev od zdajšnje. Žal so pogovori propadli komaj mesec dni pred Natovim srečanjem v Bukarešti in niti mednarodnim posrednikom ni uspelo preprečiti grškega veta v Severnoatlantskem zavezništvu.

Makedoniji se vztrajno izteka čas. Spor zaradi imena jo je v preteklem desetletju in pol že preveč stal, članstvo v Natu in še zlasti v EU pa je zanjo življenjskega pomena. Da so pripravljeni popustiti, so namignili nekateri najvišji makedonski politiki, ob predsedniku Branku Crvenkovskem tudi vidni opozicijski voditelji. Makedonija mora upoštevati še mnenje albanske manjšine, ki jim je za ime države bolj malo mar, ne želijo pa še naprej trpeti zaradi nacionalnega ponosa večinskega naroda.

Prezirani Makedonci. Grško trkanje po prsih ob vsem makedonskem bi nemalo začudilo njihove prednike iz antike. Makedonija je bila dolgo zanemarjana provinca na severu grške civilizacije, njeni prebivalci pa so veljali za napol barbarske, v najboljšem primeru za zaostale podeželane. Ko je Filip Makedonski v 4. stoletju pred našim štetjem svojo državo razširil na jug in začel ogrožati mestne države srednje in južne Grčije, so bili Makedonci sovražniki vsega grškega. V Atenah, denimo, so nanje gledali s prezirom in se z njimi zapletli v več vojn. Še Filipov sin Aleksander je moral krvavo obračunati s »pravimi« Grki, preden je lahko šel osvajat svet. Danes je največji, že kar mitološki junak grške zgodovine. Ni slabo za kmetavza z zakotnega severa.