Danski časopis Morgaenavisen Jyllands-Posten – 26. 2.1999, Gunnar Nissen

Če bo ta zapis povzročil spore ali težave, to ne bo niti krivda Makedoncev niti moja krivda. Če politiki v EU ne spregovorijo po tem, je vzrok temu neznanje ali ravnodušnost. Danska je članica EU. To, da je tudi Grčija, pa ostaja skrivnost. Države članice morajo spoštovati človekove pravice in pravice manjšin. To so zahteve, ki so postavljene pred centralno evropske države in te se morajo ravnati po njih. To je težko za Estonijo, Latvijo in Litvijo, ki morajo priznavati narodne manjšine, še posebej največje ruske. Slovenija se v tej točki ravna po jugoslovanski ustavi iz leta 1974 in je zgledna država, ki v celoti priznava (majhni) hrvaško in italijansko manjšino. Grčija pa – O joj! Uradna grška stran bombastično naznanja: Samo Grki živijo v Grčiji! Neumnost! V jugovzhodni Evropi niti ena sama država ne obstoja kot država s samo eno narodnostjo. V Grčiji živi številna turška manjšina (katere člani si ne želijo biti imenovani kot Grki, ki so se spreobrnili v islam) v Trakiji, majhna albanska manjšina v Epiru in nazadnje makedonska manjšina v Egejski Makedoniji, ki šteje od 75.000 do 500.000 članov. Natančna ocena ne obstoja, saj Grčija vztrajno zanika njen obstoj.

Če bi malce pritisnili na nekatere visoke državne uradnike ali na samozvane strokovnjake, bi se morda lahko dokopali do priznanja, da “obstoja majhna slovanski jezik govoreča manjšina v Grški Makedoniji”, vendar “si ne želi biti narodna manjšina; svobodno lahko uporabljajo svoj jezik”. Kup laži! Že mnoga leta imam prijateljske zveze s številnimi Makedonci v Egejski Makedoniji – ljudmi, ki uradno ne obstojajo. Govorim grško, vendar govorim tekoče makedonsko. Skoraj vsakič, ko se z vlakom peljem na jug, preko Münchna na Balkan, naletim na Makedonce iz Grčije (2. generacija delavcev). Enako je pri prečkanju grške meje. Nekateri ljudje govorijo samo grško, veliko, zares veliko pa jih govori še makedonsko (“naš materin jezik”), ki je prepovedan kot jezik v šoli. Lani so dva lastnika trgovin odpeljali na sodišče – njun “zločin” je bil, da sta v svojih izložbah imela nekaj besed napisanih v makedonščini.  

Ko posedam v kavarnah v Egejski Makedoniji, se vsi pogovori končajo z “makedonsko identiteto”. “Kaj vi v ostali Evropi veste o nas?” Moram priznati, da zelo malo. “Radi bi imeli nekaj makedonskih šol,” nadaljuje mož v kavarni. “Jaz govorim makedonščino, moj materin jezik, moj sin pa ima težave, čeprav gleda makedonsko TV, Televizijo Skopje.” On in tudi drugi šepetajo med stalnim pogledovanjem k sosednji mizi, kjer neki moški jemlje v roko telefon. Nekaj trenutkov kasneje vstopita dva razjarjena policista in družba okoli moje mize se razkropi. Mejna policija med Republiko Makedonijo in Grčijo je poznana po tem, da je med najhujšimi v Evropi. Zagotovo pa najpočasnejša. Ne na makedonski strani, kjer obmejni policist s pogledom ošine danski potni list in se tu kontrola konča. Toda na drugi strani meje policija zaseže vse potne liste in nato preživimo veliko časa, ne glede na to, ali sneži ali pa je peklensko vroče, v vrsti, da dobimo svoje potne liste nazaj. Še posebej temeljito carinska kontrola pregleduje prtljago potnikov iz Republike Makedonske. Tujci ne morejo z gotovostjo vedeti, ali bodo dobili potna dovoljenja, celo če so rojeni v Egejski Makedoniji v Grčiji. Zgodilo se je, da kanadskemu avtobusu, polnemu Makedoncev z makedonskimi imeni, toda rojenimi v Egejski Makedoniji, niso dovolili vstopa v državo.

Ko je leta 1991 postalo Makedoncem v jugoslovanski republiki Makedoniji jasno, da svojih vrednot niti od daleč ne morejo uskladiti z grmečim nacionalizmom Srbije, so se od Jugoslavije odcepili z ljudskim referendumom – Slovenija, Hrvaška in Bosna in Hercegovina so to takrat že storile. Srbi so protestirali in srbski teroristični voditelj in specialist za področje etničnega čiščenja Vojislav Šešelj je razglašal, da je vse, kar potrebuje, dve diviziji  in “makedonski problem bo rešen.”  Najglasnejši seveda so bili protesti iz Grčije, očitno zavoljo imena. Grški režim bi se morebiti lahko sprijaznil, če bi se nova država imenovala Skopje (po glavnem mestu), Grki pa so brezumno in glasno  predpostavljali, da lahko makedonska država z 2.1 milijona prebivalcev in z vojsko, ki je po številu manjša od naše narodne garde, napade svojo veliko sosedo Grčijo.

Grki so nam za svoje nepriznavanje Republike Makedonije navedli razlog, češ “da imamo Makedonijo tukaj v Grčiji in tako ne more biti še ena Makedonija takoj na drugi strani meje.” Logika v tem je absurdna in sram me je, da je toliko novinarjev citiralo ta grški razlog brez pripomb. Kot kaže, niso vedeli, da je Makedonija razdeljena med tri različne države. Po srečanju v Bruslju, kjer je bilo priznanje države Makedonije s strani EU odloženo, čeprav je Makedonija izpolnila vse zahteve za priznanje, je tedanji danski zunanji minister, Uffe Elleman-Jensen, v zaključnem govoru kot predsednik EU, opomnil Grke, da se morajo zbrati in problem glede imena Makedonija rešiti, in izjavil, da je način, kako Grki ravnajo z Makedonci, prezira vreden. Bivši danski zunanji minister Elleman-Jensen je leta 1993 izjavil, da “Makedonija ne predstavlja problema za EU, temveč za Grčijo.” Grški tiskovni predstavniki so se ostro odzvali, med njimi tudi bivši grški ministrski podpredsednik Athanasios Kannellopoulos, ki je jezno izjavil, da “je s svojimi pripombami g. Jensken zelo slab zgled drugim ministrskim predsednikom. G. Jensen je dejal, da bi ga bilo sram biti Grk, ker nasprotujemo, da bi nova republika Skopje uporabljala ime Makedonija. Moj odgovor na to je: Sram bi bilo nas, če bi g. Jensen bil Grk!" V časopisu "Morgenavisen Jyllands-Posten" je MP Ame Melchior objavil pismo uredniku, ki kaže njegovo pomanjkanje poznavanja narodnosti na balkanskem polotoku, pod naslovom “Pokažite sočutje z našimi grškimi zavezniki”. Odgovoril mu je Per Nyholm, dopisnik Jyllands-Posten, z besedami “Pokažite sočutje za Makedonce”. Nazadnje so Grki sprejeli ime Makedonija, toda izključno v obliki Bivša jugoslovanska republika Makedonija, FYROM.

Zdaj pa k odločilni točki, h kateri bi se morali usmeriti novinarji: V antiki in v osmanskem obdobju je bila Makedonija področje brez notranjih meja, kjer so ljudje po 6. stoletju kot materin jezik govorili južnoslovanski jezik makedonščino. Prav v Makedoniji se je rodila cirilica, imenovana po menihu Kirilu. Makedonci so Sveto pismo prevedli v starocerkveno slovanščino, ki je imela enak vpliv na ekumenski jezik v vzhodni Evropi, kot ga je imela latinščina med katoliki v zahodni in centralni Evropi. Cirilica se ni razširila samo v Bolgarijo in Srbijo, temveč tudi v Rusijo in druge vzhodne slovanske dežele. “Originalni” Heleni so starodavno prebivalstvo Makedonije imeli za barbare in “grškost” Filipa II in Aleksandra Velikega je dokaj vprašljiva. Albanski zgodovinarji jih imenujejo Ilire, najstarejši narod na Balkanu, in Albanci  so domnevno njihovi predniki. Zelo velikega pomena je bilo priseljevanje Slovanov na balkansko področje v 6. stoletju. Slovansko pleme, ki se je naselilo v Makedoniji, je prevzelo ime province in ohranilo svoj jezik do današnjih dni (z nekaj slovničnimi izjemami …)

Po balkanskih vojnah 1912 in 1913 je bila Makedonija razdeljena na tri dele. Egejska Makedonija je prišla pod Grčijo, Vardarska Makedonija pod Srbijo in Pirinska Makedonija pod Bolgarijo. Vardarska Makedonija je leta 1945 po junaški partizanski vojni postala ena od šestih republik v novi federativni Jugoslaviji in je, kot je obljubljal Tito, republika imela popolno narodno in kulturno samostojnost – z dolžnim spoštovanjem njenih majhnih albanske in turške manjšine. Ko je Jugoslavija leta 1991 razpadla, je vsa država imela 23 milijonov prebivalcev. Če bi vsa Jugoslavija imela enako rodnost kot Albanci v Zahodni Makedoniji in na Kosovem, bi živelo v njej 50 milijonov prebivalcev! Kosovo in Zahodna Makedonija pa bi morala pustiti izseljevanje Albancev v ostalo Srbijo in Makedonijo s posledično nezaposlenostjo v višini okoli 50%. Albanci v Republiki Makedoniji niso zatirani. Imajo vse pravice – razen dviganja albanske zastave in pravice do albanske univerze – kar pa ne bi imelo veliko smisla, ko bodo spet lahko začeli študirati na veliki univerzi v Prištini na Kosovem, Titovem ponosu. Mimogrede, ambasador Republike Makedonije v Danski je Albanec, zelo spoštovan Muhammed Halili.

Si lahko zamislite naslednji položaj: vlada severno nemške federalne države Šlezvig Holštajn izjavi: Šlezvig je Nemčija in v Nemčiji živijo Nemci. Tako bi se brez opozorila danske šole, vključno z gimnazijo “Duborgskolen” in “Jaruplund”, časopis Flensburg, danske knjižnice in druge tuje institucije, zaprle. Položaj, ko bi bil danski jezik označen z “nezaželen”? Kaj pa obratno – če bi bilo v južni Danski prepovedano vse, kar je nemškega? Nezaslišano, seveda!