ANTIČNI MAKEDONCI IN ANTIČNI GRKI  

V literaturi lahko najdemo veliko očitnih / jasnih definicij, ki opisujejo antične Makedonce kot posebno ljudstvo in drugačno od antičnih Grkov. Da pa bi preverili trditve nekaterih o  domnevni »grškosti« antičnih Makedoncev, se je potrebno najprej vprašati, ali so antični Grki čutili enako kot današnji »nouveau-hellenes« (novi heleni) Grki, s katerimi nimajo nič skupnega razen državnega jezika, ter ali so antični Grki imeli Makedonce za svoje rojake oz. celo »brate«?

Prav tako v literaturi mrgoli navedkov uglednih znanstvenikov, ki uvrščajo antične Makedonce kot ločen in poseben narod, toda predpostavljajmo, da smo skeptični glede domnev teh znanstvenikov in da želimo trdnejši dokaz; kje bomo našli odgovor? Pri originalnemu ljudstvu seveda – Atencih. Že antični Atenci so imeli Makedonce za drug narod.

Spodnji odstavek je dobesedno povzet iz Levyjeve knjige XXXI.44.

 »…Na začetku tega istega poletja je mornarica, ki ji je poveljeval legat Lucius Apistius, zapustila Korkioro, zaokrožila ob Rtu Maleja in se pridružila kralju Attalusu iz Scyllaeuma na področju Hermoina. Doslej so odpor atenske skupnosti nasproti Filipu uspeli obvladovati s strahom; toda sedaj, v upanju na pomoč, so dali prosto pot srdu. Nikoli ne primanjkuje atenskih jezikov, ki so pripravljeni in ki želijo razvneti strasti navadnega ljudstva; ta vrsta govorništva se hrani z aplavzom množic  vseh svobodnih skupnostih; to pa še posebej velja za Atence, kjer ima spretnost v govorništvu kar največji vpliv. Ljudski zbor je nemudoma izglasoval predlog, da je potrebno odstraniti in uničiti vse kipe Filipa in vse njegove portrete, z napisi in tudi vse tiste njegovih prednikov obeh spolov; da je potrebno vsem praznikom, obredom in duhovniškim redom, ki so bili vpeljani v čast Filipu ali njegovih prednikov, odvzeti svetost; da so celo vsi kraji s spomeniki ali napisi v njegovo čast prekleti; in da ne sme biti zakonito dovoljeno odločiti se za postavitev ali posvetitev teh krajev stvarem, ki jih je po zakonu dovoljeno postaviti ali posvetiti na neoskrunjenih tleh; da morajo duhovniki ob vsaki priložnosti pri molitvah za atensko ljudstvo in njegove zaveznike, armade in mornarice izrekati tudi prekletstva in žalitve Filipa, njegove družine in kraljestva, njegovih sil na kopnem in morju in vsega naroda in imena Makedonija.«

K tej odločbi je spadal predpis, da bodo Atenci v celoti podprli vsak predlog, ki bi lahko osramotil Filipa ali ga onečastil oziroma, v primeru, ko bi kdor koli nasprotoval z besedo ali dejanjem njegovi sramotitvi ali skušal vrniti njegovo čast, bi bila usmrtitev tega človeka dovoljena z zakonom. Končna odločba  je zahtevala, da je potrebno vse zakone, ki so bili predhodno sprejeti proti Pisistratidom, sedaj prenesti na in upoštevati v zvezi s Filipom. To je bila vojna Atencev proti Filipu, vojna besed, pisanih ali govorjenih, kajti tu leži njihova edina moč.

Ernst Badian (Oddelek za zgodovino, Harvard University)

»Prav nobenega dokaza ni o kakršni koli povezavi Makedoncev z Grki med perzijsko vojno v času 480-479 pr. n. št.«

»Z izjemo enega samega primera ni noben makedonski kralj v obdobju med Aleksandrom I. in Filipom II. na kateri koli način povezan z olimpijskimi ali sploh katerimi koli drugimi grškimi igrami (z izjemo) Arhelaja, ki je začetnik svojskih makedonskih olimpijskih iger v Diumu. Označimo jih lahko kot proti-olimpijske, saj so vsi vedeli, kje potekajo prave olimpijske igre.«

»Zagotovo se vse do vladavine Aleksandra Velikega na ohranjenih seznamih olimpijskih zmagovalcev  (kar precejšen del celote) ne pojavlja noben Makedonec. In prav tako ne naletimo na makedonsko ljudstvo kot politično entiteto, ki bi poslovala z grškimi državami.«

»Značilno za Aleksandra je, da je bil navzlic svoji temeljiti grški izobrazbi in očitno pristnemu zanimanju za grško literaturo vendarle makedonski kralj.«

»Grki niso nikoli poveljevali njegovim (Filipovim) četam. Kot bomo videli, bi to predstavljalo tehnične ovire in bi lahko povzročilo tudi odpor med makedonskimi vojaki.«

»Aleksander ni nikoli poskušal vključevati Grkov v makedonske enote, ki so bile njegov najboljši vojaški adut, bodisi v taktičnem ali emocionalnem smislu, medtem ko je bila prav na koncu, tako iz taktičnih kot političnih razlogov, integracija Makedoncev in Irancev pomembna, integracija Grkov z enimi ali drugimi pa ni bila.«

»Misel, da je narod v temelju določen z jezikom in da, obratno, skupen jezik pomeni tudi skupno narodnost --- očitno  ne velja za velik del človeške zgodovine in v veliki meri celo ne za današnji čas.«

»Ali so starodavni Makedonci govorili obliko starodavne grščine? V sedanjem trenutku se mi zdi za obdobje do Aleksandra Velikega nemogoče odgovoriti na to vprašanje. Doslej nimamo v rokah nobenega pravega dokaza o strukturi starega makedonskega jezika: razen za osebna imena in (v majhni meri) slovar, predvsem samostalnike. To ni osnova, ki bi omogočala presojo lingvističnih naklonjenosti/afinitet, še posebej ne v kontekstu nekdanjega balkanskega ozemlja in njegovih prebivalcev.« 

»Falange je bilo potrebno nagovoriti v makedonščini«. Makedonščina je bila jezik pehote, ki jim je bila grščina nerazumljiva, pravzaprav povsem tuj jezik.

»Aleksander ni nikoli poskušal uvesti grščine v svojo makedonsko pehoto ali to pehoto združiti z grškimi enotami ali grškimi 'tujimi' posamezniki.«

Študije zgodovine umetnosti, zv. 10: Makedonija in Grčija v poznem klasičnem in zgodnjem helenističnem obdobju. Natural Gallery of Art, Washington.

»Niti Grki niti Makedonci niso imeli Makedoncev za Grke.« [»Grki in Makedonci«]

Eugene Borza, profesor zgodovine starega veka na Pennsylvania State University

»Jasno je, da so v petih stoletjih pisanja v dveh jezikih z najrazličnejših pozicij zgodovinopisja in filozofije tedanji pisatelji gledali na Grke in Makedonce kot na dvoje ločenih in različnih ljudstev, ki je za njune medsebojne odnose bila značilna precejšnja nenaklonjenost, če ne kar odkrito sovraštvo.«

»Na kratko, med 149 znanimi Grki z uradnimi zvezami s kraljem jih je imelo samo 35 pomembne položaje – nekateri kot oficirji, nekateri kot uradniki, vendar jih je bila samo peščica na najvišjih položajih.«

»Pogled na Aleksandrova imenovanja satrapov razkriva podoben vzorec. Poznamo 52 različnih oseb, ki so bile imenovane za satrape v Aleksandrovem kraljestvu v razdobju 12 let. Med temi jih je 24 Perzijcev in Azijcev, nekaj med njimi takih, ki so svoje položaje obdržali še iz časov Darija. Imenovanih je bilo 23 makedonskih satrapov, skoraj toliko kot Azijcev. Samo pet Grkov je imelo položaj satrapa. Med temi sta bila Nearkus (Berve #544) in morda Sibirtius (#703) s Krete, Stsenor (#719) je bil s Cipra, Kleomenes (#431) je bil iz Naukratisa v Egiptu in Thaos (#376) iz magnezije na Menadru. Noben Grk ni bil nikoli satrap v Aleksandrovem kraljestvu.«

»Vzorec je jasen: Tendenca proti koncu kraljevega življenja je bila imenovanje Makedoncev namesto Azijcev na ključne položaje in ohranitev zelo majhnega števila Grkov.«

»Podobno je med štiriindvajsetimi garnizijskimi poveljniki, omenjenimi v Arrianu, bilo enaindvajset Makedoncev, dva Indijca in samo en Grk – Lycidas (#475), ki je bil odgovoren za najemniške vojake v Egiptu.«

»Tako zaman iščemo dokaz, da je bil Aleksander močno odvisen od Grkov bodisi v kakovostnem bodisi v številčnem smislu.«

»Grki na obeh straneh Egejskega morja so bili pod oblastjo kralja Makedonije.«

»Sklep je neizogiben: od začetka do konca je obstojala večinoma etnično makedonska kraljevska administracija. Aleksander je uporabljal Grke na dvoru iz kulturnih ozirov, grške čete (pogosto pod makedonskimi poveljniki) za samo določene naloge in z nekaj nelagodnimi občutki in grške poveljnike za omejeno število dolžnosti.«

»Vloga Grkov v službi Aleksandra se ni preveč razlikovala od tiste, ki so jo imeli v službi kraljev Kserksa in tretjega Darija.«

»Na kratko, nobenega dokaza ni o Svetovni bratovščini, o Fuziji ali o politiki helenizacije, če naj bi ta helenizacija potekala preko etničnih Grkov.«

»Do kasnih 350. oz. zgodnjih 340. pr. n. št. Se je Filip že odločil, da bo zavzel Azijo; Grčija je bila postranski cilj v okviru njegovih dolgoročnih načrtov: bila je preveč revna, da bi bila privlačna za makedonskega kralja, ki mu je bilo glavni cilj bogastvo Azije.«

»(Ellisova interpretacija): »Makedonsko ekspanzijo so sprožile ambicije Makedoncev; to je bil narodnostni pojav, ki je potekal na običajen način in ki mu je dal svojstveno obliko Filip II. Toda pot do cesarstva je bila kompleksna, saj so Grki na splošno in Atenci posebej napačno razumeli Filipove načrte, zato je bil kralj prisiljen uporabite silo, kjer bi mu bilo ljubše uporabljati diplomacijo.«

»Makedonci so sprejeli in izkoristili filipohelenizem za namene, ki so bili edinstveno makedonski.«

»Res, dodamo lahko, da sprejem grških okraskov/dekoracije ni dolgoročno v ničemer spremenil bistva makedonske družbe, tako da so lahko številni pripadniki makedonske elite govorili kot Grki, se oblačili kot Grki in posnemali, uvažali in občudovali gško umetnost, vendar so živeli in delovali kot Makedonci, kot ljudstvo, čigar politični in socialni sistem je bil tuj istemu,  v kar je večina Grkov verovala, pisala ali živela.«

Thrasymachus, učitelj filozofije v antični Grčiji

»Naj bomo mi, ki smo Grki, sužnji Arhelaju, barbaru?«

Eugene Borza - Makedonika, Eseji

»Sumimo, da je bil helenizem politično orodje, ki ga je bilo mogoče občasno oživiti za taktične potrebe oz. za uporabo v okviru panhelenistične oz. filipohelenistične zunanje politike.«

»Menimo, da so bili Makedonci etnična skupina.«

»Eumenes iz Kardije je bil Aleksandrov tajnik in eden redkih Grkov med njegovim osebjem. Po Aleksandrovi smrti je bil Eumenes eden od tekmujočih naslednikov, vendar ne za prestol; po naših virih je jasno, da kot etnični Grk ni imel nobene pravice do moči v boju med  Makedonci.«

A.B.Bosworth [Prifesor klasične zgodovine, University of Western Australia]

»[Po umoru Filipa se Aleksander, mladi makedonski kralj, sooči z upornimi Tebanci:] »Ko se je Aleksander skliceval na mir, so se odzvali s pozivom vsem ljudem, naj se združijo s Tebanci in perzijskim kraljem ter osvobodijo Grčijo izpod njenega tirana.«

»Namenoma se odpovedujem sprejetju kateregakoli stališča glede lingvističnega statusa antičnih Makedoncev. To je zelo nepomembno zunaj nacionalistične propagande sodobnih balkanskih držav, pri katerih predsodki in dogma nadomeščajo razum. Kar je pomembno v okviru trenutnega argumenta, je dejstvo, eksplicitno v Curtiusu, da je bila makedonščina skoraj povsem nerazumljiva ne-Makedoncem. Makedonci so morda razumeli grščino, in nekateri Grki (na primer Eumenes), ki so imeli izkušnje/stike z Makedonci, so morda govorili makedonski jezik. Toda celo Eumenes je poskrbel, da je pomembna sporočila falangam Neoptolema prenesel človek, ki je tekoče govoril makedonščino.«

»Uporabljal je makedonščino, ker so ga čete tako takoj razumele in (je pričakoval) takojšen odziv. Prav nobene potrebe ni po bolj zapletenem pojasnilu.«

»Po mojem mnenju ni prav nič presenetljivega pri uporabi makedonščine. Aleksander je klical svoje hipaspite, ki so bili Makedonci in jih je nagovoril v njihovem domačem jeziku/dialektu. Toda po Hammondovem mnenju naj bi bili hipaspiti normalno ogovorjeni v standardni grščini. Makedonščino omejuje na ljudstvo starega kraljestva, Spodnjo Makedonijo, medtem ko so plemena gorskega predela Pindusa (Zgornja Makedonija) govorila dialekt zahodne grščine. Dokaz za to hipotezo je odločno  premalo trden.«

Odlomek iz »Emilius Paulus« (Plutarh) 229 – 160 pr. n. št.) , napisano ok. 75 n. št.

» … Tisti, ki so pred nedavnim prisilili Antioha Velikega, da se je odrekel ostali Aziji in se umaknil za goro Taurus ter se zaprl v Sirijo, vesel, da je lahko kupil mir s petnajstimi tisoči talenti; tisti, ki so pred nedavnim porazili kralja Filipa v Tesaliji in osvobodili Grke izpod makedonskega jarma;«

»V vprašanju jezika in navkljub poskusom, da bi spremenili makedonščino v dialekt grščine, je potrebno sprejeti sklep lingvista R.A. Crosslanda, da je preživelo premalo ostankov makedonščine, da bi lahko z gotovostjo vedeli, kakšen jezik je to bil.«

Edmund F. Bloedow, profesor na Univerzi v Ottawi      

»Makedonci niso nikoli svojega ozemlja imeli za del Grčije.«

»Vzrok, zakaj Aleksander tukaj označuje Makedonijo kot del Grčije, je verjetno poskus, da bi prikril očitno neskladje med tem, kar sta Filip in on pravkar storila v »ostanku Grčije« in tem, na kar se pripravlja, da bo storil v perzijskem cesarstvu.«

»Kar je pomembneje, je, da se Hajroneja (Chaeronea), Tebe in Agis globoko norčujejo iz poskusa, da bi v tem kontekstu poskušali napeljati na misel, da so se Grki v Hellas (Grčiji) imeli za prostovoljne podložnike pod zakonitimi makedonskimi kralji (Filipom in Aleksandrom) ali da so prebivalci dežel, ki jih je bil pravkar zavzel, to storili po svoji lastni volji.«

»ljudje ne-sorodne rase« je bil izraz, ki ga je uporabljal Izokrat za opis Makedoncev.«

Arrian nam pripoveduje, da kar se tiče Grčije, so jo »zasužnjili Makedonci«            

D. Brendan Nagle, profesor zgodovine na University of Southeren California

»…prisvojitev grške kulturne zgodovine in njene uporabe s strani ne-Grkov v politične namene proti Grkom, je manj običajno in še manj ustrezno dokumentirano. Tukaj navajam primer izjemno učinkovite makedonske uporabe grške kulturne zgodovine v propagandne namene Filipa II, s pomočjo katere naj bi omilil kritike Grkov, namenjene njegovi izgradnji države ter obenem prikril svoje delo z zakonsko pravilno terminologijo, ki so jo ustvarili Grki svoje lastno, pogosto nasilno koloniziranje in ustanavljanje mest.«

»Ali vidite, kako napadalen se zdi Philotasu (Filot) celo njegov lastni jezik? Celo sam čuti odpor do tega, da bi se ga naučil. Toda naj govori, kot sam hoče – samo zapomnite si, da prav tako kot prezira naš jezik, prezira tudi naš način življenja.«

Ulrich Wilcken, nemški zgodovinar

»Ker je bil Kalistenes Grk, ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi ga vzeli (preizkusili) v makedonski armadi.«

»Celo za časa Filipa so Grki videli v Makedoncih tuje ljudstvo, ki ni grškega izvora in to si moramo zapomniti, če želimo razumeti zgodovino Filipa in Aleksandra in še posebej odpor in ovire, na katere sta naletela pri Grkih. To je mnogo pomembneje kot naše sodobno prepričanje, da so Grki in Makedonci bili bratje; to je bilo enako tuje obema narodoma in zato ni mogli imeti nobenega političnega učinka.«

»Makedonci so bili zelo zdravo ljudstvo. Ne zaradi grške atletike, temveč bolj zaradi , tako kot pri Rimljanih, vojaške službe.«

»Nenaklonjenost je bila obojestranska, kajti Makedonci so se razvili v ponosen gospodovalen narod, ki so s svojo visoko razvito nacionalno zavestjo s prezirom gledali ne Helene (Grke). Tudi to dejstvo je izjemnega pomena za razumevanje kasnejše zgodovine.«

»Filip je bil Hegemon, federalni general, ki ga je dosmrtno izbral kongres. Njegovo kraljestvo Makedonija seveda ni nikoli pripadalo Helenistični zvezi…«

John Maxwell O'Brien, profesor zgodovine na Queens College na City University of New York (iz dela Alexander the Great the Invisible Enemy – Nevidni sovražnik Aleksander Veliki)

»Bolon, surov moški, toda pogumen vojščak, ki je postal oficir zaradi zaslug na bojnem polju, je s svojim nastopom netil nenehno sovraštvo proti Filotu (Philotas). Ponižujoče je bilo za domačine-Makedonce, ker je potreboval tolmače, ko je govoril s svojimi lastnimi ljudmi – oziroma makedonskimi oficirji in vojaki – katerih mnogi niso znali grščine«.«

»Aleksander se je znašel na razpotju svojega pohoda. Ideja o helenističnem pohodu je bila že skoraj izrabljena in bi jo v vsakem primeru bilo potrebno opustiti, če bi Darija III ubili ali ga ujeli. V tem trenutku bi kraljeve grške »prostovoljce« bilo potrebno odpustiti, njegove Makedonce pa bi bilo potrebno prepričevati, da bi goreče nadaljevali s pohodom preko terre incognite proti neznanim ciljem.«

»Aleksander je svoje čete tudi opozoril na nevarnosti, s katerimi se je soočal in namignil, da je bilo celo 10.000 Grkov, ki so se pol stoletja poprej borili za osvoboditev izpod perzijskega imperija,  slabših od njegovih Makedoncev.«

Peter Green, profesor klasike na University of Texas (iz Akesandra Makedonskega)

»Čeprav ni Filipu ideja o panhelenizmu pomenila ničesar, pa je lahko takoj spoznal, kako bi jo lahko uporabit kot izjemno učinkovito kamuflažo (ideja, ki jo je njegov sin prevzel v celoti). Izokrat mu je nevede pokazal propagandno linijo, ki jo je potreboval. Odslej je moral svoje makedonske ambicije le prikriti s panhelenistično preobleko.«

»Grške države naj sklenile medsebojen mir in zvezo druga z drugo in se organizirale v federalno helenistično zvezo.«

»Hkrati naj bi zveza sklenila ločeno zavezništvo z Makedonijo, čeprav Makedonija sama  ne bo njena članica.«

»Filipov panhelenizem (je bil) nič več kot prikladen placebo, ki naj bi utišal njegove zaveznike, pretveza za nadaljnje razširjanje Makedonije.«

»Vojaške enote, ki so jih dobavljali, so bile po svojem vedenju podobne talcem. Kot bomo videli, so, kadarkoli so le videle najmanjšo možnost, da bi se osvobodile makedonskega jarma, to tudi storile.«

»Vendar jih ni bilo nič manj kot polovica  – zares osupljiva številka – namenjenih za obrambo domovine pod Antipatrom, skupaj s 15000 konjeniki od 3300 razpoložljivih. Nič ne bi mogli jasneje dokazovati, kaj je menil Aleksander o situaciji v Grčiji in na Balkanu – ali, kaj si je Grčija mislila o Aleksandru.«

»Nihče, kolikor vemo, ni bil tako indiskreten, da bi bil zastavil povsem očitno vprašanje: »Če je bila to panhelenistična križarska vojna, kje so bile potemtakem grške čete?«

»V resnici se je navzlic vetu s strani lige veliko več Grkov borilo za Velikega kralja – in mu  ostalo zvesto vse do bridkega konca – kot jih je Aleksander kadarkoli rekrutiral.«

»Še več, čete lige, ki so služile Aleksandru, niso bile nikoli uporabljane v ključnih bitkah (še en pomemben dokaz), pač pa so opravljale naloge v garniziji.«

»Edini razlog za njihovo navzočnost razen propagandnih namenov je bila njihova vloga talcev za zagotavljanje lepega vedenja njihovih prijateljev in sorodnikov v Grčiji. Aleksandru so bili bolj v nadlego kot v prid in v trenutku, ko si je to lahko privoščil, se jih je znebil.«

»Toda grško javno mnenje je Aleksander upošteval samo, ko mu je to koristilo; in ligo je uporabljal kot krinko za mnoge prikrite akcije (uničenje Teb je bila ena od njih, na primer).«

»Zdi se, kot da je Aleksander v resnici tako malo zaupal svojim grškim zaveznikom – in povsem upravičeno – da je raje tvegal propad svoje akcije zaradi upora, kot da bi njeno varnost zaupal grškemu ladjevju.«

»Požig Persepolisa je pomenil konec helenističnega »križarstva« kot takega in uporabil je to kot izgovor, da je izplačal svoje čete, skupaj s Tesalci Parmenia. Kriza v Grčiji je bila končana: nič več ni potreboval teh potencialnih povzročiteljev težav za talce.«

Nekateri trdijo, da je bila Makedonija članica Amphictyonske zveze in da je ta Zveza bila odprta za Grke. Toda Filip ni predstavljal Makedonije kot države v Delfski Amphictyoniji. Filipovo članstvo v tej zvezi je bilo osebno darilo njemu samemu in ne državi Makedoniji. Na navadne Makedonce so v nasprotju z njihovimi kralji gledali kot na »ljudi nesorodne rase« (Isocrates). Upoštevajte, da je bilo to članstvo podarjeno tudi nekaterim perzijskim odposlancem. Ne nazadnje so bili Filipovi interesi večplastni in globlji kot običajni prepiri med dvema sosednjima mestnima državama; prežal je na anti-špartanska čustva na Peloponezu, na zaplete v okviru amphictyonske politike v osrednji Grčiji in na nemire v tesalski federaciji. 

Eugene Borza [Profesor zgodovine starega veka na Pennsylvania State University]

»On, Filip, je izkoriščal notranjo slabost Grčije v izključno makedonske namene. Filip je potreboval Grčijo za varnost in koalicijo. Kar je ponudil Grčiji v času od 346-344, se ni veliko razlikovalo od tistega, kar je pridobil z vojaškimi zmagami leta 337. Ko je uredil grško vprašanje 338-337, se je Filip nemudoma lotil priprav za svoj azijski podvig. (Ellis).«

Sklepna misel o domnevni »grškosti« antičnih Makedoncev:

Zakaj so Lamiansko vojno imenovali »helensko«? In kdo so v resnici bili ti Heleni?

Ali se niso grške države aktivno borile na strani Darija proti Makedoncem?

Ali se niso grške države aktivno borile na strani Rimljanov proti Makedoniji?

   Govor, ki ga je imel Etolijan Klaenes v Šparti leta 210, v katerem je pozival Šparto na sodelovanje v rimskem zavezništvu (aliansi) proti Makedoniji, naj bi se bil po pričevanju Polybiusa (ix, 28) začel z značilnimi frazami:

»Špartanci, prepričan sem, da si nihče ne bo upal zanikati, da so vzrok grškega suženjstva makedonski kralji«

… zatem v podrobnostih opisuje zločine, ki so jih Filip, Aleksander  in njuni nasledniki iz tretjega stoletja zagrešili nad grškimi mesti.« (str. 92-3 iz »Helenistični svet« - F.W. Walbank.

Upoštevajte, da:

Makedonija ni bila članica helenistične lige.

Grčija je bila zasedeno ozemlje, »dežela, ki jo je podjarmilo makedonsko kopje« in se ni združila s Filipom II.

Grčija je ostala zasedeno ozemlje še celo stoletje po Filipu in Aleksandru.

Vsaka trditev, da so se grška mesta vključevala (si prizadevala) in se borila na isti strani kot Makedonci, je brez osnove.

Odnosi z Makedonijo so bili prav tako težavno vprašanje v tretjem in drugem stoletju kot so bili v četrtem. Makedonska politika kontrole nad Grčijo je bila nasprotna grškemu hrepenenju po svobodi in avtonomiji«. Str. 92 (ibid)