Mati Tereza

Mati Tereza, s pravim imenom Gondza Bojadziu, se je rodila leta 1910 v Skopju, umrla pa je 1997 v indijski Kalkuti, kjer je bila pokopana z najvišjimi državniškimi častmi. 19. oktobra 2003 jo je takratni papež Janez Pavel II. proglasil za blaženo.

Leta 1946 si je začela mati Tereza prizadevati, da bi lahko svoje življenje posvetila skrbi za uboge na ulicah Kalkute. V ta namen je ustanovila nov red Misijonark ljubezni, ki ga je leta 1950 potrdil papež Pij XII. Ker je bila kot redovnica Loretskega reda zavezana svojim zaobljubam, je morala za dovoljenje prositi svoje predstojnice, pa tudi kalkutskega nadškofa. Za reveže je začela ustanavljati domove (za umiranje, za gobavce, za otroke...), kjer je skupaj s sestrami skrbela za podhranjene, bolne in umirajoče in jim lajšala trpljenje. Leta 1963 je nastala tudi moška veja reda, imenovana Misijonarji ljubezni. Leta 1979 je za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir. Leta 1980 je obiskala tudi Ljubljano, leta 1987 pa so se na Ježici naselile prve misijonarke ljubezni v Sloveniji.

Od leta 1983 naprej, ko je doživela srčni napad, je imela mati Terezija stalne težave z zdravjem. 1992 je prestala operacijo na ožilju, vendar pa se ji je zdravstveno stanje še naprej slabšalo. Umrla je 5. septembra 1997, 13. septembra pa je bila v Kalkuti pokopana z najvišjimi državniškimi častmi.

Moto matere Terezije je bil “Daj prisrčno in brezplačno pomoč najrevnejšim!” Na njenem nagrobniku piše "Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil".

Ena njenih slavnih misli je bila: "Svet ne strada kruha, temveč ljubezni."

V spomin na to izjemno žensko so leta 1999 na glavno skopsko ulico, ki se imenuje Makedonija, postavili 300 kilogramov težak bronasti kip, ki ga je izdelal Tome Serafimov. V bližini je tudi muzej, posvečen njenemu življenju in delu, vodnjak in spominski park.