|
V svoji mladosti se je
priključila
irskemu
Loreto redu
nun,
od koder je bila poslana v indijsko mesto
Darjeeling
za
učiteljico.
Leta
1931
je bila prestavljena v Kalkuto, kjer je skoraj
15 let poučevala
zemljepis.
Tu je ob hoji po
ulicah
mesta naletela na najrevnejše, na reveže,
brezdomce in otroke, ki niso imeli svojcev in
strehe nad glavo ter so zaradi tega životarili
in umirali na cesti. Ta izkušnja je mlado
redovnico globoko pretresla. Začutila je, da je
za zidovi nunskega
samostana
preveč stran od njih, da bi jim pomagala.
Leta
1946
si je začela mati Tereza prizadevati, da bi
lahko svoje življenje posvetila skrbi za uboge
na ulicah Kalkute. V ta namen je ustanovila nov
red
Misijonark ljubezni,
ki ga je leta
1950
potrdil
papež Pij XII.
Ker je bila kot redovnica Loretskega reda
zavezana svojim zaobljubam, je morala za
dovoljenje prositi svoje predstojnice, pa tudi
kalkutskega
nadškofa.
Za reveže je začela ustanavljati domove (za
umiranje, za gobavce, za otroke...), kjer je
skupaj s sestrami skrbela za podhranjene, bolne
in umirajoče in jim lajšala trpljenje. Leta
1963
je nastala tudi moška veja reda, imenovana
Misijonarji ljubezni.
Leta
1979
je za svoje
človekoljubno
delo prejela
Nobelovo nagrado za mir.
Leta
1980
je obiskala tudi Ljubljano, leta
1987
pa so se na
Ježici
naselile prve misijonarke ljubezni v
Sloveniji.
Od leta
1983
naprej, ko je doživela
srčni napad,
je imela mati Terezija stalne težave z zdravjem.
1992
je prestala operacijo na ožilju, vendar pa se ji
je zdravstveno stanje še naprej slabšalo. Umrla
je 5. septembra 1997,
13. septembra
pa je bila v Kalkuti
pokopana
z najvišjimi državniškimi častmi.
Moto
matere Terezije je bil “Daj prisrčno in
brezplačno pomoč najrevnejšim!” Na njenem
nagrobniku piše "Ljubite se med seboj, kakor sem
vas jaz ljubil".
Ena njenih slavnih misli je bila: "Svet ne
strada kruha, temveč ljubezni."
V spomin na to izjemno žensko so leta 1999 na
glavno skopsko ulico, ki se imenuje Makedonija,
postavili 300 kilogramov težak bronasti kip, ki
ga je izdelal Tome Serafimov. V bližini je tudi
muzej, posvečen njenemu življenju in delu,
vodnjak in spominski park. |