Da bi
lahko obiskoval srednjo glasbeno šolo, je
moral v Bitolo, kar mu je bilo težko, saj je
bil zelo navezan na svojo družino in prvo
ljubezen Despino, s katero je bil tudi
pozneje dober prijatelj. Vpisal se je na ure
klarineta in saksofona, na sprejemnem izpitu
pa je zapel Oprosti mi, pape – pesem svojega
idola Oliverja Dragojevića. V internatu je
delil sobo s petimi dijaki in pogosto bežal
k svojim v Kruševo, profesorjem pa je dal
ponarejena opravičila, saj je pogrešal
mamino kuhinjo: polnjene paprike in sarmo.
Ko je v tretjem razredu nehal mutirati, je
inštrumente zamenjal s solopetjem, takrat pa
je tudi spoznal svojo mladostno ljubezen
Blagico, s katero je bil pet let. O njej je
nekoč rekel: »Ko sem se vpisal na študij
petja na glasbeno akademijo v Skopju, sem
začel izvajati tudi pop pesmi. Bolj ko je
bila uspešna moja kariera, več sva imela
nesporazumov, saj ji nisem mogel posvečati
toliko časa, njo pa so motili moje
oboževalke in pogosti izostanki. Sedla sva,
se pogovorila in prijateljsko razšla.«
Glasbenik, ki je v prostem
času najraje bral knjige, gledal akcijske in
znanstveno-fantastične filme ali hodil v
gledališče, je odraščal v siromašni, a
pošteni družini, kjer se je naučil, da je
treba ljubiti in spoštovati vse ljudi. V
srednji šoli je začel služiti žepnino, ko je
pel po lokalih in restavracijah v Bitoli in
Kruševu, tako da ga slava in denar nista
obremenila, sicer pa je oboje najraje
izkoriščal za dobrodelne namene. Od leta
2003 je bil Unicefov ambasador dobre volje
za Makedonijo, dobil je tudi kipec Matere
Tereze – makedonsko priznanje za humanitarno
delo, 600 plišastih medvedkov, ki jih je
dobil od oboževalk, pa je podaril Domu za
nepreskrbljene otroke v Skopju. Sicer pa je
bil zelo ponosen tudi na darila, ki jih je
poklonil svojim najbližjim, posebno očetu. O
avtomobilu, ki mu ga je podaril, je nekoč
rekel: »Ko sem kot srednješolec pel za
žepnino, si je oče od prijatelja sposojal
volkswagnov polo, da me je peljal na nastop.
Takrat sem si obljubil, da mu ga bom prej
ali slej kupil. Očetu in mami sem rekel, da
gremo pogledat, kakšen avto bo kupil moj
prijatelj, da sta šla z mano v Skopje na
salon avtomobilov. Oče si je navdušeno
ogledoval tisti polo, ko pa sem mu dal v
roke ključ in je ugotovil, da je to njegov
avto, se je razjokal kot otrok. Nikoli v
življenju nisem bil srečnejši.«
Toše
je prvič zmagal leta 1996 na festivalu
Malfest. Takrat je spoznal skladatelja
Grigora Koprova in z njegovima skladbama
Usni na usni in Sonci vo tvoite rusi kosi
dobil nagradi v Skopju in Ohridu naslednje
leto. Prav ti pesmi sta prvi, s katerima se
je predstavil občinstvu zunaj Makedonije,
sicer pa je leta 1988 prvič nastopil na
makedonskem izbiranju za pesem Evrovizije s
pesmijo Ostani do kraja. Ker je postal v
Makedoniji izjemno priljubljen, je imel
kmalu za tem svoj prvi veliki solistični
koncert v Skopju. Vreme mu ni bilo
naklonjeno, oboževalci pa prav nasprotno –
nekaj tisoč mladih je poslušalo bodočega
kralja makedonske pesmi kljub neprestanemu
nalivu.
Od takrat je šla njegova kariera strmo
navzgor, veliki prelomnici pa sta bili zmaga
na Beoviziji v Beogradu s skladbo Čija si
Željka Joksimovića leta 2003 in nastop na
Evroviziji, saj so ga leta 2004 izbrali za
makedonskega predstavnika in je s skladbo
Life osvojil 14. mesto. Takrat je že
sodeloval z menedžerko Ljiljano Petrović, ki
je iz njega naredila veliko zvezdo tudi
zunaj makedonskih meja. Po duetu Lagala nas
mala s Tonyjem Cetinskem je postal še bolj
priljubljen na Hrvaškem, pri nas pa še
posebno po duetu Krajnje vrijeme z Anjo
Rupel. Na svoji zadnji plošči Igra bez
granica je posnel celo pesem Moja v
slovenskem jeziku.
Že
zaradi kariere na celotnem območju nekdanje
Jugoslavije je bil Toše veliko na poti,
potem pa se je odločil, da bo poskusil
prodreti še na svetovni trg. Prav zato je
imel stanovanje v Kuševu, Beogradu, pa tudi
v Londonu. »Rad se sprehajam naokrog in
povsod se dobro počutim, ampak le doma si
res doma,« je povedal pevec, ki je v tujini
najbolj pogrešal prijatelje. »Nimam časa, da
bi se posvetil sebi, pa tudi ne svojim
najbližjim – prijateljem, mami, očetu.
Prepričan sem, da me že zelo pogrešajo, zato
se bom v tem letu potrudil, da bom imel več
časa zanje. Navsezadnje si to tudi
zaslužijo,« je povedal Toše, ki je imel
vedno s seboj »prenosnega prijatelja«: »Z
menoj je vedno moj prenosni računalnik, v
njem pa fotografije in najljubša glasba,« je
povedal Toše, ki ga je Slovenija spominjala
na rodni kraj, saj je tudi tam veliko planin
in gorskih jezer, glede jezikov pa je
opazil, da je med slovenskim in makedonskim
precejšnja razlika, vendar je lahko razumel
naš jezik, če je bil sogovornik počasnejši.
»Visokih temperatur nimam rad, saj sem rojen
v mestu, ki je makedonsko zimsko turistično
središče. Tam sem odrasel, zato sem vajen
nizkih temperatur,« je povedal Toše, ki je
bil tudi inštruktor smučanja. »Odkar vem
zase, smučam, saj sem se rodil v kraju, ki
je zelo visoko in je pozimi zelo veliko
snega. Smučanje obožujem,« je povedal Toše,
ki se je veliko ukvarjal s športom, saj je
več kot 15 let treniral tudi kickboks in
tudi odbojko: »Deset let sem profesionalno
treniral odbojko. Bili smo makedonski
prvaki. Potem sem se odločil za glasbo.
Oboje zaradi obveznosti ni bilo mogoče
početi, zato sem moral aktivni šport
opustiti. Glasbo imam najraje, zato sem se
povsem predal temu delu.«
Toše ni maral leteti. Med prevoznimi
sredstvi so mu bili najbolj všeč motorji:
»Rad imam motorje. Imam najnovejšega
harleyja davidsona. Po krvi sem motorist,
čeprav motor ni primeren za dolge poti.
Sovražim letala in potovanje z njimi, čeprav
je moja usoda takšna, da zelo pogosto
potujem. Več sem v letalu kot v svoji
postelji.« Ampak za ljubljeno osebo je
naredil izjemo. »Čeprav sovražim letala in
nimam prostega časa za zasebna potovanja,
sem letel na dvodnevni izlet le zato, da sem
videl neko zelo ljubo osebo,« je povedal
pred časom, a ni razkril, da je mislil
rokometašico Adrijano Budimir, saj sta zvezo
skrivala pred mediji. Leta 2004 sta zaradi
časovne stiske (ona je trenirala v tujini,
on je bil ves čas na poti zaradi glasbe)
prekinila zvezo, vendar sta jo čez dobri dve
leti obnovila. Njegova menedžerka Ljiljana,
za katero je bil Toše kot lastni sin, je
javno izjavila, da sta idealen par, Toše pa
je tik pred smrtonosno zadnjo potjo Adrijani
rekel, da si želi imeti z njo otroka. Skupaj
sta bila, preden se je Toše iz Makedonije
odpravil na pot proti Zagrebu, s katere se
žal ni več vrnil …
Toše je imel oktobra 2007 veliko obveznosti.
Poleg dogovorov za svetovno kariero v
Londonu je imel veliko dela s predstavitvijo
novega albuma Igra bez granica. Malo pred
polnočjo iz ponedeljka na torek je prišel v
njegovo stanovanje Georgij Georgijevski, da
bi ga v Tošetovem tuaregu peljal do Zagreba.
Z njima je šla seveda tudi menedžerka
Ljiljana. Po šesturni vožnji so pri Novi
Gradiški trčili v kamion in kovinsko ograjo.
Georgij je moral v bolnišnico, Ljiljana je
bila še dolgo psihično močno pretresena in
še zdaj ne more verjeti, da je njen
ljubljeni Toše v tej nesreči izgubil
življenje.
Toše se je tako pri 26 letih poslovil od
nas, njegova glasba pa še vedno navdušuje.
Na vseh lestvicah po nekdanji Jugoslaviji so
vse Toševe plošče izjemno visoko.
